Tolmačenje

Simultano tolmačenje je vrsta tolmačenja, pri kateri tolmač, ki sedi v zvočni kabini in govorca pozorno posluša s slušalkami, preko mikrofona z le nekaj sekundnim zamikom tolmači govorca. Simultano tolmačenje se navadno izvaja v parih, tako da vsak tolmač prevaja približno 30 minut, praviloma iz tujega v materni jezik. Tolmač lahko uporablja tudi prenosno opremo (mikrofon in slušalke). Tovrstna oblika tolmačenja je najučinkovitejša in najprimernejša za predavanja, seminarje in konference.

Konsekutivno tolmačenje je vrsta tolmačenja, pri kateri tolmač govorca tolmači šele, ko je ta prenehal govoriti. Govorec in tolmač torej govorita izmenično in ne istočasno, kot je to značilno za simultano tolmačenje. V nasprotju s simultanim tolmačenjem, tolmač pri konsekutivnem tolmačenju ne sedi v zvočni kabini, temveč sedi oziroma stoji poleg govorca in si zapisuje. Tovrstna različica se uporablja načeloma na sestankih, pogajanjih, družabnih dogodkih ipd.

Dialoško ali povezovalno tolmačenje se razlikuje od konferenčnega tolmačenja po tem, da je vedno konsekutivno, poteka dvosmerno (tolmač vedno tolmači v oba jezika) in udeleženci večinoma niso v enakih govornih položajih. Tovrstna vrsta tolmačenja je primerna za srečanja na upravnih enotah, uradih, policiji, bolnišnicah, šolah, zdravniških ordinacijah, tolmačeno besedilo pa je praviloma kratko (stavek ali del stavka) in običajno poteka brez zapisovanja.

Chuchotage ali šepetano tolmačenje  je vrsta tolmačenja, pri kateri tolmač stoji oziroma sedi poleg tistih, ki jim tolmači, in simultano prevaja govorca (šepetaje). Šepetano tolmačenje se uporablja v primerih, ko so slušatelji, ki ne razumejo jezika govorca, v manjšem številu (praviloma 2 ali 3).